Tek za zmajem

Avtor: Khaled Hosseini
Razpoložljivost v knjižnici: Na razpolago | COBISS+
Založba: Mladinska knjiga, 2006
Število strani: 417
ISBN: 978-86-11-17577-5

Ganljiva in spretno napisana zgodba o dveh prijateljih se odvija v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se začnejo v Afganistanu dogajati veliki politični in zgodovinski premiki. Amir prihaja iz bogate paštunske družine v Kabulu. Njegov prijatelj Hasan je Hazar, sin služabnika Amirjevega očeta. Prijatelja sta kljub razlikam v družbenem položaju in veri. V Kabulu preživljata brezskrbno mladost, kamor spada tudi tradicionalno spuščanje zmajev. Hasan je zvest, požrtvovalen, pogumen in iskren deček, ki ima nadvse rad muhastega, preračunljivega, včasih tudi dvoličnega in zlobnega Amirja. Ko v državi religiozno in politično oblast prevzamejo talibi, Hasan ostane doma, medtem ko Amir in njegov oče preko hribov, skrita v cisterni, zbežita iz Kabula. V Ameriki začneta novo življenje. A izdano prijateljstvo dolga leta tako muči Amirja, da se odloči vrniti v Afganistan. Med opise običajev in vsakdanjega življenja prebivalcev so v dialoge in drobne stranske zgodbe vtkane univerzalne modrosti o prijateljstvu, pogumu, vztrajnosti, iskrenosti, spodbujanju, ljubezni, miru, zvestobi. Na drugi strani so prikazane krutosti talibskega režima, porušeno mesto, kamenjanje prešuštnikov. Razkrije se nam tudi zgodba o zamolčanem očetovstvu. Knjiga globokih čustev izpod peresa afganistanskega emigranta, ki jo boste želeli prebrati še enkrat.

Odlomek iz knjige:

“Na lepem me je prijelo, da bi odstopil. Da bi odnehal in šel domov. Kaj sem sploh mislil? Zakaj sem se lotil vseh dolgotrajnih priprav, ko sem vendar v naprej vedel, kakšen bo izid? Baba sedi na strehi in me gleda. Njegov pogled sem občutil kakor žarek pripekajočega sonca. Pred menoj je bil velik neuspeh, polomija na celi črti, celo za moja merila.
Ne vem, ali se mi danes ljubi spuščati zmaja, sem rekel.
Saj je vendar krasen dan, se je začudil Hasan.
Zasukal sem se na petah. Nisem več hotel gledati proti strehi domače hiše. Ne vem, mogoče bi bilo bolje, da greva domov.
Takrat je stopil predme in tiho rekel nekaj, kar me je skoraj prestrašilo. Ne pozabi, Amir aga. Nobene pošasti ni, samo čudovit dan.”