Deklice brez gnezda : v iskanju poti do odraslih otrok

Avtorica: Danica Vidmar
Razpoložljivost v knjižnici: Na razpolago | COBISS+
Založba: samozaložba, 2021
Število strani: 179
ISBN: 978-961-95609-0-7

Danica Vidmar, ekonomistka in jungovska coachinja se v osebni izpovedi ukvarja z medgeneracijsko družinsko dinamiko, ki se naslanja na teorije Jesperja Juula, danskega družinskega terapevta, ki ga je spoznala na predavanju o družinah z najstniki. Kasneje se je med njima spletla topla prijateljska vez, v pogovorih z njim pa je Danica osvetlila njene stiske in težave, ki jih je čutila v odnosu z odraslima hčerama. Pripoved nas vodi v njeno otroštvo, kjer se dotika tabu teme disfunkcionalnosti v družinah, kjer je na prvi pogled vse, kot se spodobi in ranah, ki jih otroci iz takšnih družni nikoli ne morejo popolnoma zaceliti. Knjigo Deklice brez gnezda je Vidmarjeva napisala z željo, da se o odnosu med starši in odraslimi otroki spregovori glasneje in bolj iskreno, saj je ta tematika pomembna za starše, za odrasle otroke in tudi za vnuke. S svojo zgodbo želi opolnomočiti generacije odraslih otrok, da bi se ne glede na prejeto dediščino iz primarne družine opogumili in stopili na svojo pot, da bi prevzeli polno odgovornost za svoje življenje in se naučili oblikovati iskrene in povezovalne družinske skupnosti s pomembnostjo postavljanja osebnih meja in iskrenega pogovora. “Ko znamo slišati svoje srčne potrebe, ko s srcem vidimo sebe in druge, imamo Mamo. In ko se pogumno odpravimo v iskanje tega, kar nas izpolnjuje, tolaži in zdravi, ko zgradimo in vzljubimo svojo samostojnost, imamo Očeta. In ko znamo oboje, imamo v sebi Starše, imamo Dom.” pravi. Uvodno besedo, sklenjeno z upanjem, da je mogoče, je napisala Manca Košir.

Odlomek iz knjige:

“Slabo sem zaznavala sebe, zato je bilo nemogoče, da bi znala razlikovati med potrebami in željami. Žal, ne le pri sebi, tudi pri hčerah ne. Zame so bile njune želje enako kot njune potrebe. Napaka, med željami in potrebami je velika razlika. Lahko sta si želeli še en par čevljev, potrebovali pa sta morda vesel popoldan ob skupni peki palačink. Zame je veljalo enako, želela sem si še en nov projekt, potrebovala pa sem objem in podporo.” (str. 140-141)