Nizozemska devica
Avtorica: Marente de Moor
Razpoložljivost v knjižnici: Na razpolago | COBISS+
Založba: KUD Sodobnost International, 2020
Število strani: 285
ISBN: 978-961-7047-77-6
Čas romana Nizozemska devica je postavljen v leto 1936. Janna, osemnajstletna nizozemska sabljačica, pripotuje k očetovemu mladostnemu prijatelju Egonu von Bötticherju, izvrstnemu učitelju sabljanja. Njen oče ter Egon sta bila včasih prijatelja, ki sta si sicer dopisovala, pisem pa nista nikoli oddala. Med tem, ko se Janna znajde v bližini Aachna, s pomočjo Egonovih pisem njenemu očetu spoznava tako očeta kot Egona in njuno zgodbo. Gre tudi za zgodbo prvi ljubezni, Janna se namreč v iznakaženega Egona strastno zaljubi. Hkrati pa teče tudi zgodba o njenem prijateljstvu in kot počasi spoznavamo, več kot prijateljstvo, z dvojčkoma Friedrichom in Siegbertom. Egon ju prav tako kot Janno uči sabljanja. Njuna mati pa je bila ali je še Egonova velika neuresničena ljubezen. V dvorcu vzdušje postaja vedno bolj napeto in negotovo, v zraku so grožnje in izdajstvo. Če k temu prištejemo tudi dejstvo, da gre za obdobje tik pred drugo svetovno vojno in bitko za boj za oblast je jasno, da bo kmalu prišlo do tragičnih dogodkov. Za tragične dogodke pa je pogosto vzrok ljubosumje. Bo močnejše ljubosumje ali bratska ljubezen? Ali je med vojno huje na bojišču ali izven njega? Vse to so vprašanja, ki so prepletena s sabljaško umetnostjo. Če znamo dobro sabljati, lahko tudi ubijamo. Ali lahko umetnost sabljanja pripelje tudi do tega? So bojne rane, ki so posledica sabljanja znak hrabrosti in poguma ali šibkosti? S čim dokazujemo svojo moč? S tem, da se znamo v pravem trenutku umakniti ali da nekoga ubijemo? Vsa ta vprašanja si lahko postavite ob prebiranju izjemnega romana nizozemske pisateljice Marente de Moor, ki je za roman Nizozemska devica, ki je izšel leta 2010, prejela prestižno nizozemsko nagrado AKO, leta 2014 pa tudi nagrado Evropske unije za književnost.
Odlomek iz knjige:
“Zakaj se danes vsem tako mudi? Kot živali smo, ki požrejo svoj plen, preden bi jim ga kdo lahko izmaknil. Posekali smo cele gozdove in les spremenili v časnike, živali so se pognale v beg, izbrisali smo cele človeške rase, kot na primer avstralska plemena, ker od njih nimamo nobene koristi. Človek ne pogleda več slapa, ne da bi pri tem pomislil na energijo, in ni ga več častnega dela, ki ga ne bi za vsako ceno hoteli nadomestiti s strojem. Organsko se umika pred organizacijskim, ampak pozor: bes, s kakršnim je ta proces prežet, ta brezobzirna obsedenost, ta je povsem živalska! In kaj počneš ti Egon? Ti učiš otroka, naj potrpežljivo čakata znotraj tega kroga, toda v trenutku, ko bosta izstopila iz njega, ju bodo živa požrli. V tej deželi ni več mogoče zaustaviti ujme, ki prihaja nad nas.”
(str. 243-244)
