Kako razmišljati manj: za vse, ki premlevajo v nedogled

Avtor: Christel Petitcollin
Razpoložljivost v knjižnici: Na razpolago | COBISS+
Založba: Učila, 2021
Število strani: 270
ISBN:  978-961-00-4946-3

Preveč razmišljam. Moji bližnji pravijo, da sem zapletena osebnost in da si postavljam preveč vprašanj. Zdi se mi, da prihajam z drugega planeta. Zdi se mi, da me nihče na razume. Vsaka moja ideja rodi še več novih. Zakaj drugi ne vidijo tega, kar je meni jasno? Ni mi treba potovati, saj enostavno vem, kako je “tam”. Kjerkoli. Navaden klepet me utruja in nočem plesati v kači z drugimi. To je le nekaj značilnih izjav ljudi z umsko presežnostjo. Ti ljudje so v odločni manjšini, zato ne razumejo, da ne razmišljajo vsi na način kot oni. Če jim rečemo, da so “več kot drugi”, jih spravimo v globoko zadrego, ker je to v nasprotju z njihovimi vrednotami. Nočejo biti “zunaj”, hočejo pripadati. Poleg izraza “umska presežnost” bi bil zanje primeren tudi izraz dominantna desna možganska polobla. Ker večina “sveta” deluje na levi možganski polovici, so umsko presežni za veliko večino čudni, posebni, drugačni. V resnici so hipersenzibilni, sinestetični, so inhibitorji informacij, so empatični, hiperobčutljivi, afektivni, zmožni telepatije in hiperlucidni. Med njimi so umetniki, človekoljubi, mistiki, vizionarji … Zanimivo je, da se sami ne vidijo kot nekaj posebnega. Pogosto nekaj vedo, a ne znajo pojasniti, kako to vedo. V šolskem sistemu in rigidnih sistemih se pogosto zaprejo vase, kar je škoda tako za takega posameznika, kot za sistem. Oni namreč niso vezani na majhen košček, čutijo se povezane s skupnostjo, naravo, stvarstvom, ob vsakem omejevanju se bodo preusmerili tja, kjer lahko delujejo povezovalno in vizionarsko. So še en dokaz raznolikosti stvarstva in tega, kako prav je, da smo si različni. Če ste taka oseba, boste v priročniku izvedeli tudi, zakaj pregorite, kako se znajti v svetu, ki ne čuti toliko kot vi, kako razumeti drugačne od vas in kako se sprejemati kot vam pritiče oz. drugače kot ste bili verjetno navajeni doslej, se pravi, bolje.

Odlomek iz knjige:

“Vse vidim, vse vem, nič mi ne uide. /…/ Po načinu, kako se nekdo oblači, giblje in govori, v hipu vem, s kom imam opravka. V resnici si tega ne želim vedeti, dejstvo pa je, da tega ne morem spregledati. Vem, da je moja ostrovidnost moteča, kajti tudi če nič ne rečem, ljudje vedo, da vem vse o njih in jim je ob meni zelo nelagodno. Vidim ljudi, ki samim sebi lažejo in se zapletajo v lastno pomanjkanje logike. Vsaka opazka, ki jo izrečem, se jim zdi pikra, in kar koli rečem je dejstvo, ki mu skušajo ubežati ali vprašanje, ki se mu skušajo izogniti. V vseh teh situacijah vidim, kaj je narobe in kaj bi bilo treba storiti, da bi bilo vse v redu. Vdano vnaprej vem, kaj se bo zgodilo. To je izčrpavajoče, moteče. Počutim se zelo osamljeno.” (str. 53)